Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).[1]

Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.[2]

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

Leto je naokrog in suški animatorji za otroke, stare vsaj 5 let, iz naše in sosednjih župnij znova pripravljamo POLETNI ORATORIJ, ki bo tokrat petdnevni – med 9. in 13. JULIJEM. Več informacij sledi v prihodnjih dneh, že zdaj pa si TULE lahko pogledate in natisnete prijavnico, na kateri je tudi večina koristnih podatkov.

Lepo nedeljo, animatorji

Ne pozabite: za domačo nalogo imamo tokrat poglavje 22 (Zvesta ljubezen v družini) v delovnem zvezku na straneh 67, 68 in 69.

Obenem pa vas spodbujam, da se, kadar vam čas dopušča, udeležujete šmarničnih pobožnosti v cerkvi.

Se vidimo, katehet Janez

Posebna gosta bosta urednik Ognjišča mag. Božo Rustja in pevska skupina Frančiškova mladina Nazarje. Začetek tekmovalnega dela bo ob 18. uri, ko se bo tudi začel neposredni prenos na valovih radia Ognjišče.

Izbrani izvajalci bodo: p. Matei Sentes iz Romunije, Antonio Tkalec, Aledory, Matija Martinčević in Anita Nježić s Hrvaške ter p. Janez Ferlež, Dominik, Marjetka Žogan in Rozala Arko iz Slovenije.

Več informacij najdete TUKAJ. Prisrčno vabljeni!

Foto: Slomšek

Foto: Socialna akademija

Medškofijska komisija za duhovne poklice je ob tej priložnosti pripravila knjižico s papeževo poslanico, uvodi in prošnjami za vse potrebe za maše v tem tednu ter uvodno besedo, ki jo je za to priložnost pripravil upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Franc Kramberger. V knjižici je za vsak dan pripravljen uvod v mašo, kratek nagovor in prošnje vernikov. Katehisti bodo lahko izbirali med katehezo ali molitveno uro za ministrante in molitveno uro za vse. Naslov kateheze je Poklici so dar Božje ljubezni, molitvene ure za ministrante pa Odgovoriti na ljubezen je mogoče! V drugem delu publikacije je objavljen predlog za molitev pred Najsvetejšim.

Foto: Družina

Župnik Matjaž in kateheti

Na smetišču mesta Atananarive, prestolnice Madagaskarja, je leta 1989 v kužnem smradu in popolnem razčlovečenju živelo na tisoče povsem obubožanih odraslih in otrok. Mednje si je izboril pot Pedro Opeka, misijonar slovenskega rodu. Pomagal jim je vrniti zavedanje o lastnem dostojanstvu. Skupaj z njimi gradi novo družbo – kulturo dobrih prijateljev, po malgaško Akamasoa. Kjer je bilo nekoč smetišče, zdaj v urejenih vaseh s šolami, vrtci in igrišči živi že več kot 23 tisoč nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev.

»Film je mene in moje otroke v temelju spremenil. To je največ, kar lahko stori človek in kar lahko doseže filmska umetnost.« dr. Ignacija J. Fridl

Scenarij in režija: Jože Možina. Snemalci: Jože Jagrič, Jože Možina, Stane Kerin. Tajnica režije: Marika Šarkezi. Montaža: Miroslav Matanović. Glasbeni opremljevalec: Blaž Šivic. Grafična oblikovalca: David Brinowetz, Miroslav Matanović. Kolorist: Tomaž Handarovič. Zvokovna obdelava: Robert Sršen. Prevajalci: Janez Mesec, Rok Gajšek, Tantely Ralaibeza Urbančič. Dokumentarni program: producent Jaka Hemler, urednik Peter Povh. Kulturni in umetniški programi, odgovorni urednik Andraž Pöschl.

Foto: Radio Ognjišče

Če bi morala v enem samem stavku povedati, kaj mi pomeni velika noč in kaj je bistvo moje vere, bi izbrala stavek iz preroka Izaije: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Iz 53,5). Bog sam je stopil med nas in postal eden od nas, tudi v trpljenju. Ni prišel kot »deus ex machina«, ki vse razreši kot čudež, ampak je šel po poti nas ljudi, po poti vsakega od nas. Prišel je v naše konkretno življenje in vanj prinesel neko popolnoma novo razsežnost in veliko upanje. Ni odpravil trpljenja, ampak ga je osmislil. Pogosto nam je to težko razumeti, lahko samo verujemo in upamo, da Kristus s svojim trpljenjem osmišlja tudi naše življenje in trpljenje.

Svet, v katerem živimo, je poln najrazličnejšega trpljenja. Za marsikatero smo si morda sami krivi, veliko pa je trpljenja, ki bi ga težko povezali s krivdo. Trpljenje je del naše usode. Včasih lahko človek samo obnemi ob vsem, kar se mnogim ljudem dogaja. Ni čudno, če se vedno znova ljudje sprašujejo: »Zakaj se je to zgodilo meni? Kje si, Bog? Če bi bil Bog, tega gotovo ne bi dopustil!« Odgovora na to ni v nobeni knjigi. Edini odgovor je Bog, ki je v Jezusu Kristusu sam trpel. Ampak od mene je odvisno, ali bom to sprejela ali ne. Nihče me v to ne sili.

Mnoge ljudi križ moti. Namesto križa bi raje imeli vstalega, poveličanega Kristusa. Seveda je Vstali med nami navzoč, ampak pot do Vstalega je vodila preko križa, preko trpljenja. Brez križa ni vstajenja. Ravno v tem je nedoumljivost našega Boga. Kateri bog je še pripravljen postati majhen in ubog in eden izmed nas, da bi mi ozdraveli? Tega ne bomo mogli nikoli razumeti, lahko samo sprejemamo kot dar in se zahvaljujemo. To je bistveno sporočilo velike noči.

Bog v Kristusu pa ni obstal samo pri trpljenju, ampak je naredil še odločilni korak naprej: z vstajenjem je pokazal, da smrt ni naše zadnje dejanje, da se življenje, ki ga tu in zdaj otipamo in zaznavamo, nadaljuje naprej, v obliki, ki jo lahko samo slutimo, več pa ne. Ostaja skrivnost. Tudi vse naše življenje je skrivnost. Kljub vsemu napredku znanosti in tehnike marsičesa ne moremo razložiti in nam to tudi ne bo nikoli uspelo. Tudi velikonočna skrivnost nam ne bo nikoli do konca razumljiva, vsaj v tem življenju ne.

Prav velikonočna skrivnost je nekaj, kar nas lahko napolnjuje z velikim upanjem. Z upanjem, da naše trpljenje ni zaman, pa tudi če tega v tem trenutku nikakor ne moremo razumeti. Pa tudi z upanjem, da naše življenje ni končno, da smo ustvarjeni za večnost, ki jo živimo že tu in sedaj, se pa nadaljuje po naši smrti. Takrat, ko »bo Bog obrisal vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več« (Raz 21,4).

Vsem želim lepo praznovanje velike noči, ne samo na zunaj, ampak v zavesti, kaj nam velika noč sporoča, kaj pomeni za naše življenje. Vsem tudi želim, da velike noči ne bi praznovali samo enkrat na leto, ampak da bi nas velikonočna skrivnost spremljala vsak dan in nam pomagala živeti. Še prav posebno takrat, ko nam je težko. Pa tudi takrat, ko nam je lepo, da bi se tega še bolj veselili.

Vir in foto: DRUŽINA