Katekizem Katoliške Cerkve o zakramentu svete Evharistije
1406 Jezus pravi: “Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh, bo živel vekomaj… Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje…, ostane v meni in jaz v njem” (Jn 6,51.54.56).
1407 Evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na svoje telo, ki je Cerkev.
1409 Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho): to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega.
1413 S posvetitvijo se izvrši spremenjenje bistva (transsubstantiatio) kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pod posvečenima podobama kruha in vina, je Kristus sam, živ in poveličan, navzoč resnično, stvarno in bistveno, s svoj
im telesom in svojo krvjo, skupaj s svojo dušo in svojim božanstvom (prim. trid. koncil, DzS 1640; 1651).
1414 Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin.
1415 Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Če se kdo zaveda, da je smrtno grešil, ne sme pristopiti k evharistiji, ne da bi prej prejel odvezo v zakramentu pokore.
1416 Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih grehov. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, zato prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa.
1417 Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto obhajilo vsakokrat, ko se udeležijo obhajanja evharistije; in obvezuje jih, da to store vsaj enkrat v letu.
1418 Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati božje češčenje. “Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočem v tem zakramentu”.
1419 Kristus, ki je odšel s tega sveta k Očetu, nam daje v evharistiji poroštvo slave pri njem: udeleževanje pri sveti daritvi nas upodablja po njegovem srcem, vzdržuje naše moči na romanju tega življenja, nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju in nas že zdaj zedinja z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico Marijo in vsemi svetniki.
